Skozi dolg razvoj človeka je bilo odkritih in resnično uporabljenih le ducat naravnih vlaken. Nasprotno pa je bilo od začetka dobe kemičnih vlaken v samo enem stoletju izumljenih na stotine novih vrst.
Kemična vlakna kot-visoko{1}}molekularni polimeri, ki jih je ustvaril človek, omogočajo pred-načrtovanje posebnih funkcij med proizvodnjo. Dodamo lahko na primer protimikrobna sredstva, ki dajejo antibakterijske lastnosti, medtem ko lahko mineralne mikropraške vključimo, da zagotovimo nizko-sevanje ali daleč-infrardeče sevanje. Takšne metode so očitno lažje, stroškovno-učinkovitejše in učinkovitejše kot spreminjanje naravnih vlaken.
Poleg zmožnosti priročnega inženiringa novih funkcij med načrtovanjem in proizvodnjo k funkcionalnosti prispevajo tudi inherentne lastnosti samih polimerov. Na primer, zelo stabilna makromolekularna struktura akrilnih vlaken nudi naravno odpornost na ultravijolično sevanje; poleg tega, ker so akrilna vlakna barvana s kationskimi barvili, dajejo živahne barve in izjemno svetlobno obstojnost. Posledično se akrilne tkanine pogosto uporabljajo v izdelkih za-senčenje, pri čemer v celoti izkoriščajo svoje funkcionalne in praktične lastnosti.
Podobno je zaradi odpornosti proti obrabi najlon idealen za športna oblačila, visoka trdnost para-aramida je primerna za uporabo v neprebojnih jopičih, visoka-temperaturna odpornost klorovlaken in ko-para-aramida pa omogoča njihovo široko uporabo v izdelkih,-zaviralci gorenja.
